Pisma (Platon)

Pisma so v sklopu Corpusa Platonicuma zadnji del devete tetralogije in s tem tudi zaključek celotnega Corpusa. Pisma tako zajemajo 13 pisem, ki jih je Platon poslal drugim oz. so ti jih poslali njemu. Glavni pomen teh pisem je razlaganje njegove filozofije na podlagi resničnega življenja. Pristnost nekaterih pisem je vprašljiva, saj je zbirka trinjastih pisem izpričana šele od začetka našega štetja^[1]. Večina pisem je biografsko povezanih s Platonovim političnim udejstvovanjem na sirakuškem dvoru, ko je hotel pridobiti naklonjenost Diona, prestolonaslednika za Dionizijem Prvim. Pisma se vklaplajo v zgodovinski okvir spora med Dionom (stric) in Dionizijevim sinom Dionizijem mlajšim (nečak), njune vzopne in padce v boju za sirakuški prestol. Dionu je Platon večinoma pozitivno naklonjen, čeprav ga v pismih opominja ali pa se spominja na nekatere njegove značajske šibkosti. V zvezi z Dionizijem mlajšim pa se Platon večinoma brani pred obtožbami Dionizja in njegovega dvora, ali pa Dionizija pouči o nekaterih filozofskih vprašanjih.

Po prezgodnji smrti Diona, ki ga je umoril uzorpator Kalip, se je Platon usmeril na Dionizijevega sina Dionizija mlajšega, ki pa je imel manj posluha za filozofijo. Politični eksperiment v enem od takratnih najmočnejših grških polisov^[2] se je v obeh primerih končal za Platona neuspešno. Razloge za spornost nekaterih pisem velja iskati v priljubljenosti pisanja pisem v govorniških šolah, kjer so se govorniki urili s pisanjem pisem pod imeni raznih zgodovinskih osebnosti.

Za avtorsko najmanj sporno pismo ter biografsko in filozofsko najpomembnejše velja Sedmo pismo^[3].

1. ↑ Kocijančič, uvodna beseda k Platonovim pismom, str. 1624; v nadaljevanju je uporabljen isti vir, tj. prva knjiga Corpusa Platonicuma
2. ↑ Neuspela Atenska sicilska ekspedicija proti Sirakužanom zaznamuje konec premoči Aten. Sparta je tisti čas že trpela pomanjkanje pripadnikov svoje najmogočnejše kaste spartiatov.
3. ↑ Kocijančič, prav tam